PA SE JE ZGODILO …

Zdravo!

Danes sem imela namen dokončati blog, ki sem ga večina napisala že prejšnji vikend, kjer bi vam pokazala čudovite beauty izdelke, ki sem jih naročila na eni spletni strani, pa se je nekaj zgodilo …

Ne vem, kako bi začela, ampak nekje je treba:

Ste že slišali za anksiozne motnje? Če ne, si o tem lahko preberete TUKAJ, da si zadevo malo olajšam. No … danes sem po dolgem času doživela paničen napad. In trenutno se počutim popolnoma prazno, brez energije. In zelo težko razmišljam, pa je od tega že nekje 6 ur.

Prvič sem ga doživela na koncu srednje šole, ko sem šla višati rezultate mature.  Ne da sem imela slab rezultat, ampak kot sama pravim: vedno je lahko še boljše. Potem se je zgodilo ponovno čez nekaj mesecev … in dejansko se mi to zgodi nekje 2 – 3 krat na leto. In o tem nisem veliko govorila. Le z domačimi, ker so bili pri tem prvič prisotni, in pa s svojim dragim. Ker sem vedno mislila, da druge to ne briga, niti nisem želela koga obremenjevati. Ampak z nekom se moraš pogovoriti. Dejstvo.

No, pri meni je tako, da se mi stvari dolgo časa nabirajo. Ker sem zelo občutljiva oseba, čeprav tega drugim ne kažem rada. Enostavno sem preveč ponosna, da bi se pred kom zjokala. Saj verjetno marsikdo od vas ve, da ni prijetno, če vam kdo kaj »vrže pod nos«, ali je doživel »mobing« na delovnem mestu,  ali pa kaj podobnega.

Sama delam v zdravstvu. Mislim da to pove dovolj, in več ne želim razlagati. Obožujem delo z ljudmi, dejansko si ne predstavljam sebe v službi, kjer bi bila med štirimi stenami, in cel čas gledala v računalnik. In sem neznansko srečna, da smo ljudje različni, in da delam delo, ki me veseli. Delo, ki sem ga želela opravljati od otroštva. Ampak tudi pri tem delu je ogromno stresa, če pa si človek, ki si k srcu jemlje vse, kot sem jaz, je to še težje. Nekaj »trde kože« sem sicer že dobila, ampak to ne gre čez noč. Na tem je treba delati, kot je treba delati na drugih stvareh. Amen.

Danes je bil zame že tako težek dan, ker pogrešam osebo, ki je ni več med nami, in bi bil danes eden tistih dni v letu, ko bi se dobili skupaj, in preživeli nekaj skupnih lepih trenutkov. Pa baje da še vedno vpliva včerajšnji mlaj (kdor kaj da na to). In še kup zadev v moji glavi, ki jih imam namen izpeljati, dokončati, itd. + se obremenjevati zaradi drugih ljudi ,… pripelje do točke, ko nekaj mora »počiti«. In dejansko ni bila velika zadeva, ali kaj slabega, ampak ravno dovolj, da se je pričelo. In ko sem čutila, da se bo zgodilo, sem se hitro umaknila na moj »srečen plac«, kot mu rečem sama – narava. Stran od domačih, v kotiček, kjer sem vedela, da ne bo nikogar, in dala to čez. Pričelo se je s stiskanjem v prsih, s težkim dihanjem, solzami, nato skušaš zadržati solze, pa ne gre. Poleg sem se pričela tresti, in že med hojo sem bila nekako na pol v drugem svetu – veš kam greš, ampak hkrati ne veš, kako točno prideš do tja. Če tega še nisi dal/a skozi, ne moreš razumeti. Potenje. Bolečine v trebuhu. In jok. Pa še težje dihanje. In to traja nekaj minut. In je zelo neprijetno. In nimaš več solz, ki bi jih dal iz sebe, pa še kar hlipaš. In zdaj, ko vem, da se rabim truditi umiriti in večkrat čim bolj globoko vdihniti in izdihniti, da se počasi umirim, ni tako hudo. Najbolj hudo je bilo prvič, ko se tega nisem zavedala.

Zdaj je od tega že nekaj ur, kot sem že napisala, ampak se počutim res prazna in brez energije. Ampak vseeno pišem. Tisto, kar sem želela, nisem mogla, ker sem čutila, da rabim danes pisati o tem. Menim, da se premalo pogovarjamo o teh stvareh. Ker se to čedalje pogosteje dogaja, saj je življenje vedno bolj stresno. In nekako mi je lažje pisati o tem, ker vem, da se dogaja to nekaterim velikim YouTube zvezdam, ki so o tem že tudi iskreno spregovorili o svojih videih, da lahko pomagajo tudi drugim. In upam, da morda napisano pomaga vsaj enemu, ki se mu je to morda že zgodilo, pa ga je strah spregovoriti o tem. Ampak o tem se moramo pogovarjati. Nekaterih stvari enostavno ne moremo rešiti sami. Verjemite, sem tudi sama mislila, da lahko, pa ne gre vedno. Vsak rabi prijatelja, ki mu lahko zaupa. Ali starša. Ali pa tudi psihologa. Da, njega. Ker je strokovnjak. To še ne pomeni, da si »nor«, če poiščeš pomoč strokovnjaka. Ljudje smo tisti, ki smo dopustili, da je večina mnenja takšno. In ni prav.

Iskreno, želela sem samo deliti svojo izkušnjo. In če me bo kdo obsojal, prav. Ima vso pravico. Če pa komu pomaga, pa SUPER. To je moj namen. In če se rabiš s kom pogovoriti, pa nimaš s kom, mi lahko tudi napišeš zasebno sporočilo. Pomagam z veseljem, če le lahko kako.

Večina vas je zdaj izvedela delček o meni več. In iskreno, počutim se olajšano, da sem to dala ven iz sebe.

Upam, da ste preživeli lep vikend, v krogu najdražjih. Pa se kmalu slišimo. ;)

Pozdravček!

Jasna