ZAKAJ MEDICINSKE SESTRE IN ZDRAVSTVENI TEHNIKI NISMO SLOŽNI IN ENOTNI KOT SO ZDRAVNIKI?

Naslov že vse pove. In zakaj je tako? Zato, ker smo si to dovolili. Sami smo krivi, da smo "manj", čeprav v resnici NISMO.

Vedno se pritožujemo in negodujemo, ko se nam godi krivica, a naredil ne bi nihče nič. Samo nekaj tistih posameznikov, ki so res aktivni in se zavzemajo za vse nas. Ampak oni SAMI NE ZMOREJO vsega. Morali bi si medsebojno pomagati, se spoštovati, ne pa da so že med zdravstveno nego razkoli, nestrinjanja in metanja polen pod noge. 

SMO STROKOVNJAKI na svojem področju. To non stop govorimo, poslušamo, ampak… ali se tega dejansko zavedamo? Smo ZELO pomemben del zdravstvene verige. Ne bi se smeli smatrati za manjvredne, in samo za "asistente" zdravnikom. Vsak od nas je strokovnjak na svojem področju. In tako je tudi prav. Prav bi bilo tudi, da bi medsebojno sodelovali. Vendar sami vemo, da žal velikokrat ni tako.

Zakaj vse to pišem? Ker je tudi meni presedlo. Zakaj se »izpostavljam«? Ker se ne bojim več. Da, včasih sem bila tudi sama ena izmed tistih, ki smo stavke in shode tiho podpirali, vendar me je bilo strah tega. Česa, se verjetno sprašujete laiki. Tega, da bi mogoče dobila odpoved, da mi mogoče ne bi podaljšali pogodbe, tega, da bi bila »na tapeti« pri vodilnih. Ampak sčasoma sem se spremenila. Zdaj me ni več strah povedati svoje mnenje na glas, tudi če bodo zaradi tega kakšne posledice. Ker mi ni vseeno, da tonemo na dno. Da se ne podpremo, in složno jasno in glasno rečemo, da zdaj je pa res dovolj! Zakaj bi vedno pobirali drobtinice, ko pa vemo, da smo vredni več? Ali tega res ne vemo?

Zakaj smo si dovolili, da je medicinska sestra tista, ki:

-        Je v javnosti »označena« kot tista, ki nosi nočno posodo;

-        Je »strelovod« za negodovanja pacientov in zdravnikov;

-        Je tista, ki »mora« kuhati kavo zdravnikom;

-        Je tista, ki mora vedno biti tiho in se z vsem strinjati;

-        Je utrujena in pregorela, ker non-stop dela, saj ostane sama s pripravnikom in polnim oddelkom pacientov, katerim mora razdeliti zdravila, narediti nego, razdeliti obroke in jim pomagati pri prehranjevanju, razdeliti čaje, vmes še sodelovati pri posegih;

-        Je tista, ki mora poskrbeti, da proces dela na oddelku teče kar se da normalno, kombinirati urnike in klicati medicinske sestre na njihov frej dan (po več kot 8 dni zaporednega dela), da pridejo delati, ker so bolniške in je premalo ljudi za delo;

-        Je tista, ki je sama v ambulanti, ter asistira trem zdravnikom na njihov ambulantni dan, vmes previja rane, ureja administracijo;

-        Je tista, ki na terenu velikokrat »nosi glavo naprodaj«;

-        Je tista, ki ljub temu, da se utaplja v delu, brez pavze, vredna malo nič?

Sama si ne predstavljam, da bi delala karkoli drugega v življenju, kot da sem medicinska sestra. To zame ni samo poklic, ampak poslanstvo. Ni vsak za to delo in ne zmore vsak tega dela. In čeprav so dostikrat naporni dnevi in se od nas ogromno zahteva, mi največ pomeni nasmeh in zahvala pacientov, kar je res dokaz sebi, da delaš dobro in greš v pravo smer. Ampak kot bi rekli kolegi, s čimer se strinjam: s tem si ne moreš plačati položnic in priti skozi mesec. V Sloveniji res nismo cenjeni, kot bi si zaslužili. Potrebujemo več kadra za normalen potek procesa dela ter primernejše plačilo za naše delo in odgovornosti, ki jih imamo.

Vem, da si bo kdo med vami, ki me pozna, mislil: »Saj, kaj pa ona to piše, kaj ji rabi, saj je tako diplomirana medicinska sestra!« DA, SEM. Ampak zato nisem vredna več, kot ste/so vredne srednje medicinske sestre. Zdi se mi prav, da se podpiramo in sodelujemo, da držimo skupaj. Sodelovati moramo z roko v roki. Tudi sama sem bila predhodno srednja medicinska sestra. Večino vsega kar znam, so me naučile kolegice, in sem vsem za to znanje neizmerno hvaležna. In vedno sem, in če bom le lahko, bom pomagala vsakemu. Ker se mi tako zdi prav. Ker mislim, da bi tako moralo biti.

Ni me več strah povedati mnenja na glas. Tudi vas ne bi smelo biti, kajti ZDRAVSTVO BREZ NAS NE MORE. Zato si želim, da se nas čim več udeleži shoda ta torek, 4.12.2018 od 14:00 ure dalje. Pokažimo, da nam ni mar in da znamo biti složni in enotni. Kot znajo biti zdravniki – glede tega bi nam lahko bili zgled.

In še na koncu, dragi kolegi, ki na socialnih omrežjih tako vztrajno govorite in pišete glede ure shoda, organiziranosti in vsega ostalega … Vsekakor vas razumem, ampak prosim, prenehajte iskati izgovore, in pridite na shod (kljub mrazu in ostalim dejavnikom), če vam je res do tega, da se počasi pričnejo zadeve premikati na boljše. Če ne bomo sami nekaj storili, kdo bo namesto nas? Kajti tako nas bodo vsaj opazili, in če bomo složni in enotni, bomo tudi nekaj dosegli. Ne takoj, ampak sčasoma bomo – kot okrevanje po bolezni; katera se ne pozdravi takoj čez noč, ampak za to potrebuje svoj čas. Za nas in za naše bodoče kolege, ki bodo v prihodnosti v tem poklicu. Pokažimo, da nam je mar.

Lep pozdrav,

Jasna

*Slika je iz interneta.